Pravijo, da je znanje edino, česar ti nihče ne more vzeti. Izobraževanje oziroma pridobivanje znanja je gotovo prav zato med najvišjimi vrednotami sodobnega časa. Vendar pa se kljub temu zdi, da znanje danes ni dovolj cenjeno. Prav tako se zdi, da nima nujno povezave s formalno izobrazbo.

Kar soočimo se z realnim primerom: izobraženih ljudi, ki dokončajo vsaj univerzitetni študij, je v zahodnem svetu vse več, vendar bi težko rekli, da je s tem tudi več znanja. Ali se učimo napačne stvari, ki so bolj teoretične kot praktične, ali pa znanja ne znamo primerno uporabljati, da bi to prineslo družbene spremembe na bolje.

Udejanjanje znanosti v vsakdanjem življenju

Kakšno znanje imamo danes za koristno? Predvsem tisto, ki je uporabno za napredek človeštva. Pri tem pogosto pozabljamo na vsakdanja znanja in spretnosti, ki niti ne zahtevajo visoke izobraženosti, a brez katerih civilizacija ne zmore več. Govorimo torej predvsem o praktičnih, obrtniških poklicih, za katere je premalo zanimanja. Zakaj je tako? »Krivdo« gre pripisati predvsem prepričanju, da znanje samo ne šteje več, temveč je bolj pomembna izobrazba, ki se dokazuje z diplomo.

Tako tudi pri nas dobimo vsako leto nove diplomante, ki so visoko izobraženi, vendar pridobljenih znanj ne znajo uporabiti ali pa ta nimajo praktičnih vrednosti. To se kaže predvsem na področju družboslovja, kjer vsi opravljeni izpiti ne zagotovijo, da pride z univerze kader, ki bi se enostavno zaposlil, saj ima družba potrebe po pridobljenih profilih poklicev.

Nekoliko drugače je na področju naravoslovja in tehnologije. Oboje postajata področji, kjer so zahteve po znanju visoke, poleg tega pa se zahteva še obilo kreativnega razmišljanja, s katerim lahko prihaja do inovacij. A zakaj bi si nabirali takšno znanje, pri katerem je potrebno vložiti veliko dela in truda, ko lahko pridobimo diplomo s kakšnega veliko bolj enostavnega področja?

Odgovor je na dlani. Zaradi zaposlitve, zaradi denarja, zaradi doprinosa družbi, zaradi spoštovanja in tudi slave. Zakaj ni želje po takšnem znanju več, saj si marsikdo zastavi takšen cilj? Preprosto: ker se danes k visokošolskemu izobraževanju skuša spodbuditi prav vse, tudi tiste, ki morda niso najbolj sposobni. Namesto da bi jih usmerili v obrtniška znanja, ki jih primanjkuje, jih usmerjamo v pridobivanje izobrazbe zaradi »papirja« samega, to pa prinaša diplomante z nezahtevnih področij, ki jih družba ne potrebuje v tolikšnem številu.

Kako spodbujati željo po znanju?

Da bi imeli mladi željo po znanju, ga je potrebno kot vrednoto predstaviti že v rani mladosti ter ga spodbujati skozi vzgojo. Seveda pa je treba znanje postaviti visoko na lestvici prioritet tudi tako, da ga primerno nagradimo. Za to mora skrbeti predvsem družba kot celota oziroma država, na kar se žal pogosto pozabi.

Znanja ni moč pridobivati zastonj – najbolj zahtevna področja prinašajo najvišje stroške, in prav bi bilo, da tako država kot gospodarstvo, kjer bo znanje kasneje uporabno, ves čas skrbijo za finančne vzpodbude in okolje, v katerem so mogoče raziskave in napredek.